Uroš

Osrednji lik je Uroš. Je glavni junak, ki mora premagati zapreke, kot jih pred njega postavlja življenje. Uroš ni navajen premagovanja težav, njegova najpogostejša reakcija je beg. Ko pride do težave se ji želi izogniti na kar najmanj boleč način. Njegov odnos do ljubezni predstavlja iskanje idealne zveze; zaradi svojega ozadja – Uroš je zaradi bolezni starejšega brata od staršev prejemal mnogo manj pozornosti – hrepeni po tem, da bi ga nekdo ljubil in da bi ob sebi imel nekoga, ki bi mu to ljubezen lahko vračal. Toda česar se Uroš še ne zaveda je, da je ljubezen nekaj drugega kot zaljubljenost. Uroš se zlahka zaljubi, vendar pogosto v osebo, ki mu ljubezni ne vrača – le tako lahko vzdržuje svojo romantično predstavo o tem, kaj je ljubezen. Njegove zveze so vse vezane na nedosegljive ženske, prave ljubezni pa (še) ne prepozna, četudi jo ima ob sebi že dolgo, dolgo časa.

Uroš v življenju nima veliko ciljev. Je teoretik, ki rad razmišlja in rešuje miselne probleme. S poklicnega vidika se vidi v podjetju, kjer bi lahko deloval samostojno, načrtoval, uporabljal svojo sposobnost ustvarjalnega razmišljanja, toda svet v katerem se zgodba odvija se mu zdi takšen, da mu še ni ponudil prave možnosti za zaposlitev. Navsezadnje pa ga pred odločitvijo čaka še štiri leta študija primerjalne književnosti. Študij, ki ga je izbral ni bila njegova zavestna odločitev v smislu, da bi želel študirati literaturo, temveč bolj posledica eliminacije neustreznih smeri študija. Ker Uroš živi v svetu, kjer je študirati lahko in ker študij pomeni, da se še ni potrebno odločati o tem, kaj bo počel v življenju, je pač vpisal tisto, kar se mu je zdelo najbližje.

Uroš rad bere in je nadpovprečno izobražen, poleg tega pa ima velik smisel za pripovedovanje zgodb. Z lahkoto povsem banalno situacijo spremeni v zabavno anekdoto ali burlesko, četudi sama na sebi ni imela takšnih lastnosti. Uroš premore redek talent pripovedovanja. Ne gre za vsebino. Gre za način, kako pove zgodbo. Katerikoli medij je pri roki – ni pomembno. Uroš se inovativno znajde v vsakem od njih. Vendar pa ima tudi na tem področju težavo. Ker je pretirano introvertiran in se odpre samo tistim, ki jim res zaupa – za to pa je potrebno kar precej časa – tudi ni mnogo ljudi, ki bi lahko poznali ta njegov talent. Darja je prva oseba, ki se ji preda brez postopnega privajanja. Darja je oseba, ki se ji prepusti na milost in ne milost, ne da bi vedel, kaj ga čaka. Zmotno v njunem odnosu prepozna tisto za kar je prepričan, da je prava ljubezen, čeprav gre v resnici seveda za preprosto zaljubljenost – toda posledice njegove odločitve so strahotne in predvsem dolgoročne. Uroševo življenje krene v smer, kamor ni nikoli načrtoval. Njegov poklic, njegova zveza, odnos do sveta, … vse to je pogojeno s tistim drobnim srečanjem, tam na pomolu, v zadnjih letih svobodnega sveta.

Uroš ima več nasprotnikov. Najprej so to Darjina prepričanja, potem je tukaj seveda tudi njen fant Maki. Urošev nasprotnik je tudi Marjeta, Tinina mati. Navsezadnje pa je pravzaprav največji nasprotnik on sam. Vsak od teh nasprotnikov Urošu preprečuje, da bi uresničil tisto kar si najbolj želi: ljubezen, odnos v katerem bi lahko ljubil in bil ljubljen. V drugi vrsti pa seveda to vpliva na celotno njegovo življenje. Darja ni punca za njega, to vedo vsi, vključno z Darjo samo. Njuna kompatibilnost izhaja iz preproste fizične privlačnosti in atrakcije. Iz projekcije, če želite. Za Darjo predstavlja Uroš svet, kakršnega pred tem ni poznala, Uroša očara njena svobodnost, predanost trenutku … morebiti hedonizem? Je nekaj, kar je do tedaj lahko opazoval le pri Drejču, prvikrat pa spozna, da je lahko takšen odnos do sveta povezan tudi s partnerstvom. Vendar pa seveda stvari v življenju niso tako enostavne. Kljub vzajemni privlačnosti Darjin odnos do življenja de facto preprečuje njuno zvezo, hedonizem pač ne dopušča predanosti enemu samemu užitku, temveč išče in razvija mnoge poti po katerih lahko krene takšna duša.
Matjaž, Darjin fant je predstavljen samo skozi tiho grožnjo, deluje v ozadju, Uroš in Matjaž se nikoli ne soočita frontalno, neposredno, drug za drugega ne vesta in se pomena, ki ga imata ne zavedata. Matjaž deluje samo posredno skozi Darjin referenčni okvir, kot siva eminenca v ozadju, veliki Drugi, če želite. Ideja (ali ideologija) znotraj katere lahko deluje Darja. Darja pač ni svobodna v svojem hedonizmu, temveč se zaradi praznine, ki jo občuti, naslanja na trden in rigiden, tog značaj svojega fanta. Vsaka druga ženska, bi ga verjetno že davno zapustila, če bi ravnal z njo, kakor ravna z Darjo. Njej pa služi kot prikladen izgovor (objektivni in subjektivni) s katerim znova in znova krene na pot uživanja življenja. Po drugi strani ji namreč Matjaž ravno na tistem področju, ki je njej najbolj bistven, pušča dovolj svobode. Ker se Uroš Matjaževe vloge in pomena ne zaveda, se z njim tudi ne more spopasti za svojo samico. Pa četudi bi se ga zavedal, se lahko vprašamo … ali bi to v resnici storil?

Mnogo večjo nevarnost in mnogo močnejšega nasprotnika predstavlja Marjeta, Tinina mati. Ker nasprotuje njeni zvezi z Urošem – pa ne iz kakšnih hudih ideoloških razlogov, temveč predvsem zato, ker se ji zdi, da kljub naklonjenosti, ki jo Tina kaže do njega – njuna zveza Tino izčrpava, utruja in jo znova in znova prizadene. Prepričana je, da se Tina ob Uroševemu stališču do življenja ne bo realizirala. Če bi bil Uroš drugačen, bi ga verjetno brez pomislekov sprejela, tako pa… Marjeta je nevarna, ker deluje neposredno, je aktivna in predana svoji nalogi razdružiti Tino in Uroša v sedanjosti. Pri tem uporablja vsa sredstva, tisto najmočnejše orožje pa je seveda »odkrit« pogovor s Tino, namigi, pojasnjevanje stališč, opozarjanje na Uroševe napake. In kakor voda lahko izpodje kamen ali beton, tudi njene besede ne morejo ostati brez učinka na Tino. Zgodbo o Darji, Tini in Urošu pričnemo spremljati v trenutku, ko popusti jez in Tina prvikrat zares sliši materine besede, kot jih posluša že dolgo časa. Ko spozna, da nepopisna trma s kater se je zoperstavljala njenim dejanjem, besedam, stališčem, morebiti nima svojega materialnega ozadja, ko spozna, da utegne imeti morebiti mati prav … je nenadoma postavljena v situacijo v kateri mora podvomiti prav o vsem, vključno o sami sebi, o Urošu, predvsem pa seveda o svojem odnosu do njega …

Dramska potreba

Povedali smo že, da je temeljna dramska potreba glavnega junaka njegova potreba po ljubezni, po tem, da bi ljubil in bil ljubljen. Vse ostalo je pri Urošu drugotnega pomena, vsemu se je pripravljen odreči, vse podrediti temu. Zaradi tega je tako dober prijatelj. Pomoč drugemu, pa četudi neznancu na cesti, zanj ni stvar razprave, temveč nekaj kar si vsakdo zasluži, vsemu ostalemu se je pripravljen prilagoditi, vse ostalo sprejeti. Drugačnost, raznolikost, … ne v imenu ljubezni, temveč v imenu prostora in energije, ki jo ima za to na voljo. Ker je njegova ključna preokupacija ljubezen, je v njegovem življenju prostor za vse ostalo; vse se lahko odvija spontano, intuitivno, brez predsodkov, zadržkov, brez lažne hinavščine … Za kaj takšnega nima potrebe. Ker ima le malo pravih potreb v življenju, razen tistih osnovnih, ki jih je relativno lahko zadovoljiti, ni težak karakter. Z njim je zato enostavno shajati, Uroš se glede skorajda vsega odloča pravilno, saj sledi svojim občutkom. Ko bi bilo le še v ljubezni tako enostavno!

Značaj junaka

Ugotovili smo že v čem je glavni junak podoben nam vsem, toda v čem se razlikuje? Samo mimogrede smo omenili, da je ključ za spoznanje o Uroševem značaju, njegova predanost drugemu. Skozi to svojo lastnost – ki je zagotovo vezana na podobo sveta kot moralne oaze – Uroš deluje kot velik humanist. Brez vidnega razloga, utemeljevanja, pojasnjevanja sprejema svet okoli sebe. Uroš se ne trudi izboljšati sveta, Uroš svet izboljšuje. Z množico majhnih dejanj, ga spreminja, popravlja, toda vedno v konceptu svojega mikrokozmosa. Uroš je idealist par excellence, brez ideje. Ideologije. Verjame v to, da mora vsak posameznik doprinesti k izboljšanju sveta, deluje strogo znotraj teh parametrov. Ne moralizira, razen kadar to zadeva njega, ne obsoja drugih, razen, kadar je neposredno udeležen pri kršenju etično-moralnih zakonov. Toda katera so ta temeljna načela? Najprej skrb za ohranjanje narave, potem skrb za kakovostno medsebojno komunikacijo. Uroš ne skače v besedo, Uroš pusti sogovornika govoriti in ga ne obsoja zaradi njegovih stališč in besed. Verjame, da se vsakdo lahko spremeni, sam pa ne bo posegal v življenje drugega, razen, kadar bo priča hudi kršitvi. Tedaj bo opozoril, še raje pa sam popravil. Če vidi nekoga, ki odvrže smeti na tla je malo verjetno, da bo stopil do njega in ga o tem pobaral. Namesto tega bo sam pobral tisto smet in jo nesel v koš. Če sliši nekoga, ki obsoja drugega, bo molčal, pustil bo sogovorniku njegov prav, dokler ne bo napaden. Tedaj bo izrazil svoje nestrinjanje in se umaknil. Konfrontacije si ne želi, težavam se izogiba. Živi svoje življenje v svojem svetu, in ker je pretirano obseden z ljubeznijo, vse ostalo poteka brez večjih čustvenih pretresov. Do drugih nima izoblikovanega stališča, okoljevarstvene organizacije so zanj nekaj, kar resda obstaja, toda niti najmanjšega namena nima, da bi se jim pridružil ali jih pri njihovih prizadevanjih podpiral.

Uroš razmišlja in deluje z zadržkom. Ne odloča se naglo, niti o svojih dejanjih ne razglablja. Tisto kar se zgodi se zgodi, življenje na skorajda vseh področjih sprejema takšno kot ga vidi – znotraj parametrov socialne vzgoje, ki ji je bil podvržen. Uroš je ključni in integralni del moralnih pravil. Tisto česar družba ne odobrava, tistega ne počne. Pa naj gre za vožnjo avtomobila brez izpita, motenje drugih s hrupom, skakanje v vodo, kjer to ni dovoljeno. Uroš zakone spoštuje. Ne zato, ker bi v to verjel, temveč zato, ker se o njihovem pomenu niti ne sprašuje. Uroš ne dvomi v zakon, ker zakon sprejema kot naraven način komunikacije, o pomenu in razlogih za posamezno moralno zahtevo ne dvomi, niti ne želi razkriti ozadja zakaj in kako je prišlo do določene družbene konvencije. Zaradi tega se redkokdaj znajde v odkritem konfliktu z okolico.

Uroš je iskren in pove tisto, kar misli; Če se nekdo z njim ne strinja – njegov problem. Ker je izrazito introvertiran, niti nima prave priložnosti, da bi lahko spoznal, kako različni so ljudje od njega, njegovi prijatelji pa so tisti, ki na takšen ali drugačen način verjamejo v podobna načela kot on sam. Le izražajo jih drugače. Uroš bo vedno držal besedo in nanj se lahko vsakdo zanese. Vedno bo storil tisto, kar je obljubil. Izdajstvo mu je tuje, ker nikoli ne okoliši. Če se z nekom ne strinja, tega ne bo razglašal na ves glas, osebi bo to povedal, s tem pa je bila njegova »dolžnost« opravljena.

Uroš ima relativno stabilen značaj, se ne razburja, ne deluje impulzivno, niti pretirano premišljeno. Preprosto reagira v skladu z moralnimi kodi, ki so vanj vgrajena. Spoštuje zakone, kot smo že zapisali, saj to pomeni življenje brez težav. Vendar pa se seveda ne zaveda, da ga čaka velika preizkušnja, ki bo vse kar ve, obrnila na glavo. Ki bo predrugačila življenje in zaradi katere bo moral ponovno razmisliti o vsem kar misli, da ve. Predvsem pa bo moral na novo razmisliti o svojem odnosu do sveta. Morebiti utegne trajati nekaj let, preden bo pripravljen sprejeti, da je svet drugačen, kot si ga zamišlja, da je krhek ovoj, ki ga je ščitil do sedaj, postal neuporaben, saj zunaj njega nastajajo dogodki, kot si jih pred tem ni mogel predstavljati niti v sanjah. Igla, ki bo počila njegov ovoj pa je prav ljubezen, ki jo tako išče, ceni, spoštuje in živi zanjo. Poslej ne bo nič več kot je bilo …

Ključni element v zgodbi je torej vprašanje ali bo Uroš odrasel, ali bo spoznal, da je tisto kar ga navidezno žene, samo fikcija, simulacija resničnosti, iluzija znotraj katere živi. Se bo zavedel, da je ljubezen nekaj drugega kot to, kar si pod tem pojmom predstavlja do tedaj? Predvsem pa, se bo zavedel, da so njegova prava hotenja nekje drugje? Bo Uroš odrasel? Verjetno bo, večina nas slej kot prej odraste, toda ali bo Uroš uspel odrasti pravočasno, da bo lahko rešil svoj propadli zakon in uresničil vse tisto kar si najbolj želi?