Temeljna izhodišča

Vloga in pomen filma in drugih medijev

V informacijski družbi je temeljna enota informacija. Medij pa sredstvo s pomočjo katere se (denimo v učnem procesu) informacije prenaša od oddajnika (profesor) do prejemnika (dijak). Kar se zdi ključno pri razumevanju tega modela ni samo to kako se ta informacija prenaša, kateri mediji so najbolj ustrezni temveč predvsem kakšne vrste šumov pri tem vplivajo na kakovost prejete informacije^[1].  Na videz je tovrstni koncept morebiti kontradiktoren tistemu kar bomo o sodobnem učnem modelu povedali v nadaljevanju, toda že na tem mestu naj izpostavimo vlogo in pomen poučevanja kot tistega, ki ustrezno usmerja informacije, pomaga učečemu pri njihovem vrednostenju in selekcioniranju. Več o tem v nadlajevanju pri poglavju o pedagoško-andragoških temeljih.

 

Film kot kulturni proizvod

Zanimiv pogled je tisti, ki sodobni film obravnava kot tripolno entito. Najprej (1) je to seveda povsem tržno usmerjen proizvod. V to kategorijo sodi predvsem namenska produkcija^[2]. V drugo (2) kategorijo uvrščamo pripovedni film. Za pripovedni film je značilno, da so izrazna sredstva, ki jih ponuja medij podrjena zgodbi oziroma pripovedi. V tem primeru je film ozrioma medij samo sredstvo s katerim pripovedujemo zgodbo. V tretji (3) sklop pa uvrščamo eksperimentalni film. Gre za področje katerega primarni namen je razvoj medija. V ta sklop uvrščamo filme katerih primarni namen ni pripovedovanje zgodb (čeprav se lahko le to pojavi kot kolateralna korist) temveč razvijanje novih izraznih tehnik, novih načinov podajanja zgodbe. Gre za primerno tržno nezanimive proizvode, ki pa lahko ta svoj okvir tudi presežejo. Ne glede na to klasifikacijo pa lahko sklenemo, da je film v vsakem primeru proizvod, ki odseva določen vidik kulture. Pri tem seveda razumemo kulturo v povsem antropološkem smislu.

Film kot zrcalo družbe in ideološki konstrukt

Film in sorodni mediji so seveda odraz družbe v kateri so nastali. Vendar pa je zelo pomembna ugotovitev, ki jo je najbolje utemeljil francoski filozof Jean Baudrillard v svojem temeljnem delu Simulacija in simulaker^[3] da je filmska resničnost postala danes pommbnejša od tiste “prave” resničnosti. Slednjo so mediji in medijska resničnost tako zabrisali, da je v resnici več ne piznamo. Zamisel o matrici, ki nam zakriva pogled je seveda lahko plod odličnega znanstveno fantastičnega filam,a toda nekoliko širši pogled razkrije, da danes večino stvari počnemo (ali želimo početi) tako kot nam to narekujejo mediji. Edina pot v svobodotev vodi skozi razumevanje delovanja medijev in naše družbe. Predvsem ameriški filmi skozi medije namreč prodajajo ideologijo. Ne gre samo za ideologijo neolibernalnega kapitalizma, temveč tudi ideologijo v smislu vrednot in vrednostega sistema.

 

Medijska pismenost kot splošna izobrazba

V tem sklopu obravnavamo medijsko pismenost kot temeljno vrednoto za katero usposablja javno šolstvo. Poleg literarne in funkcionalne pismenost je prav medijska pismenost tista za katero menimo, da je “vroče” področje današnje družbe. Generacija diakov, ki se trenutno šola je tista, ki se je rodila v svet bolj ali manj izdelane medijske kulture. Za razliko od denimo generacije X, ki je svet sodobne informacijske tehnologije ustvarjala današnji dijaki vidijo medije in IKT kot način življenja. Zaradi tega in pa zaradi nepregledne količine dostopnih informacij je pogosto možno zaznati izgubljenost. Kljub temu, da sprejemajo IKT kot del življenja imajo vendar pogosto večje težave pri navigaciji. Menimo, da srednješolsko izobraževanje lahko v veliki meri ustrezno pomaga mladim pri opismenjevanju. Če govorimo o praktičem vidiku to pomeni, da razumejo način delovanja medijev in pridobivanja, uporabe in manipulacijo informacij.

 

Novi pristopi v izobraževanju in pri učenju

Avstroogrski model pedagoškega procesa, kjer je učitlj postavljen v vlogo Lacanovega “velikega A”, ki znanje preliva iz svoje glave v glave neukih in nevednih se sicer kot črka na papirju morebiti danes že zdi smešen. Toda vsaka analiza trenutnega delovanja šolskega sistema in družbe bi verjetno še vedno pokazala, da je to prevladujoč model podajanja in usvjanja učne snovi. Kljub vsem spoznanjem, ki jih navaja andgragogika so dijaki še vedno podvrženi sistemu v katerem e profesor predvsem v vlogi podajalca znanja in ne tistega, ki k znanju usmerja.

Projektno delo

Projektno delo je temelj une izkušnje “par excellence”. Spoznanje, ki dokazuje, da se naučimo le malo tistega kar preberemo, slišimo ali vidimo in večino tistega kar preizkusimo v praksi pa žal še vedno premnogokrat ostane pozabljeno. In ne glede na to kolikokrat zapišemo, da en gram prakse nadomesti tono teorije, vendarle vsi še vedno preradi uporabljamo predavanja kot jedro čnega procesa. Pogosto namreč birokratske ovire ali zakonodaja preveč otežijo kakršnikoli drugačen proces. Vendar pa je mogoče s premišljenim oblikovanjem in dovršeni strategijo mnoge od teh ovir premagati.

Pedagoško-andragoški temelji

Z vidika pedagoško andgragoških temeljev predlagani projekt najprej (1) gradi na zamisli, da znanje ni oblika materialne sfere, ki se preprosto prenaša od posazmenik do posamzenika, temveč je stanje oziroma proces. Obenem na drugem (2) nivoju to pomeni, da ostro ločujemo med učnim procesom v smislu pridobivanja informacij in učenjem višje nivojskega razmišljanja. Zagotovo je učenje letnic, imen in drugih faktografskih podatkov povsem neprimerno za srednješolski nivo. Menimo, da je temeljna izobrazba razumevanje sveta. Informacije naj shranjujejo mediji. Kar je torej ključno je pridobivanje sposobnosti navigacije skozi informacije. njIhovo vrednotenje in sposobnost vgrajevanja v sistem kognitivnih shem posazmenika. Tretji (3) vidik temelji na opažanju, da so mladi večinoma v učnem procesu še vedno premalo aktivni. Še vedno se vse preveč radi postavijo v vlogo pasivnega prejemnika znanja in niso pripravljeni prevzeti odgovornosti za svoje učenje izobrazbo in znanje. pedagoško andragoški model kot ga predlagamo v nadaljevanju pa temelji ravno na tem transferju. Učeči postane izključno odgovoren za svoje znanje.